Citati avtorja Jože Snoj

»Takole pa je o rokopisu pesmi pisal Jože Snoj.«

»Da je človek otok oziroma celota, ki se mora v neskončnosti oceanov boriti za obstanek.«

»Desetletja, vse do Grafenauerjevega vabila v krog Nove revije, sem ostajal trmast samohodec, ki mu pa nikoli še na misel ni padlo, da bi nehal pisati.«

»In ve, da prvi sam je z njim – odrešen.«

»Na božji tron namreč postavim svojega ata.«

»Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.«

»Zarika, ti začni.«

»Zakaj se človek začne ukvarjati s poezijo, je prav taka in tolika skrivnost kot vprašanje, kaj je poezija.«

»'Tičim' v transcendenci imanence – ne na 'nebu', ampak kar v teh zemeljskih tleh iščem tisto do absurda oddaljeno in skrito 'božje.'«

»Zdrži pesem, upaj / si do kraja.«

»Milimikrona / natančno / si opečem / prst / na svoji sredici, ker sem še / plamen.«

»Krošnje dreves so sončevo cedilo / lise precejajo in svetlobne zajčke / in je v migljanju in poskakovanju / VSE / omnipotentna tahikardija / in moje srce je vraslo v ta rej / in hoče še in hoče naprej.«

»In zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra.«

»smo vsi to, kar preberemo«

»nihče ne more napisati ničesar, kar ni prebral ali ni prebralo njega«